Danes je prvi dan mojega osebnega novega leta. Zbudila sem se v sončno jutro, dobre volje. Kjub temu, da rojstni dan v času epidemije še zdaleč ni bil takšen, kot v “normalnih” časih, je bil lep. Miren. Preprost. Raztegnil se bo še v nov teden, zoom praznovanja imajo pač malo drugačno dinamiko, kot običajni žuri. 🙂

Ko sem se zjutraj namenila, da si skuham kavo in pripravim zajtrk, sem segla na polico s skodelico in po nekaj sekundnem premisleku izbrala. V roke sem prijela skodelico brez ročaja, odlomila sem ga že pred leti. Kljub temu rada pijem iz nje. Ima namreč posebno zgodbo. Podarili so mi jo moji učenci, ob koncu šolskega leta. Bila sem njihova razredničarka, prvič v svoji učiteljski karieri. Hkrati sem tudi prvič čisto samostojno poučevala likovno umetnost, izbirne predmete in likovne krožke. Bilo je izredno naporno leto. Pa ne samo iz vidika organizacije, količine dela … ne, predvsem je bilo naporno s človeškega, emocionalnega vidika. Iskanje ravnotežja in svoje pozicije znotraj kolektiva, sodelovanje s starši, delo z učenci, iskanje kreativnih izzivov zanje, posredovanje pri raznoraznih problemih, konfliktih … Zahtevno obdobje, ki pa me je veliko naučilo, me utrdilo in poslalo na neko novo poklicno pot. Pot, po kateri hodim danes. Zdelo se mi je, da sem v letošnjem letu, torej v tej slavni 30ki, po tej poti hodila res počasi. Občutek sem imela, da se praktično na nobenem področju nisem premaknila bistveno naprej. Potem pa sem v soboto zvečer vzela v roke svinčnik in list papirja ter začela pisati, kaj vse se je v tem letu zgodilo. In po eni uri refleksije sem prišla do zaključka, da je za mano izredno produktivno leto. Na vseh področjih. Mogoče se navzven to niti ne vidi. Moj IG je precej neaktiven, spletna stran čaka na up-date, vame buli še 5 osnutkov skoraj končanih blog zapisov, lanska časovnica je bila čista utopija.

Kljub temu pa sem naredila velike korake na področju odnosov. Odnosa do drugih in do same sebe. Prvič sem si dovolila, da počivam, če sem utrujena. Da sem potrpežljiva, da se ne sekiram, če nimam navdiha. Če stvari ne gredo po načrtih. Kaj pa, če se prepustim? Mogoče me čakajo še boljše in lepše stvari, kot si bi jih sama lahko zamislila.  Da se ne primerjam z drugimi. Lahko se primerjam sama s sabo pred enim letom. Sem napredovala? Sem. Pika.

In se vrnem k skodelici z odlomljenim ročajem. Ta nosi eno zgodbo. Potem je tam tista turkizna skodelica, odpelje me v drugo obdobje mojega življenja. Nova porcija spominov, občutkov. Spet tretja skodelica me spomni na drago osebo, ki je ni več tu. In zazveni pesem, ki bi ji sigurno bila všeč. V nama ljubi španščini (z mojim laičnim prevodom) besedilo pravi:

…

Cada uno da lo que recibe        Vsak da, kar prejme 
Y luego recibe lo que da            in potem prejme, kar da
Nada es más simple                   Nič ni bolj preprosto 
No hay otra norma:                    Ni drugega pravila
Nada se pierde                            Nič se ne izgubi
Todo se transforma                   Vse se samo spremeni 
Todo se transforma                   Vse se spremeni

…

Kakšni so plani za moje novo leto? Živeti polno, hvaležno, ljubeče.

Načrti? Nimam jih. Še. Mogoče bo jutri drugače. In to je ok. 🙂