Moja ljubezen do Finske se je začela … pf … leta 2011, ko sem na študijski izmenjavi spoznala nekaj res super ljudi, veliko je bilo Fincev. Nekako smo se ujeli. Všeč mi je (bil) njihov pogled na svet, ki se odraža tudi v njihovem odnosu do izobraževanja in oblikovanja – dveh področij, ki sta mi zelo blizu.

Ohranili smo stike, se srečevali nekje na pol poti ali pa še nekoliko južneje (kjer je vedno toplo! :)), no letos pa mi je le uspelo! Odletela sem v Helsinke, že na letalu ugotavljala, da imajo res dober občutek za dizajn (marimekko prtički in kozarčki za borovničev (!) sok), po pristanku pa sem se čudila razno raznim pogruntavščinam, ki jim v dolgih zimskih dnevih lajšajo življenje (etuiji za mesečne karte z odbojniki – da v temi signalizirajo vozniku tramvaja, da so tam) in seveda občudovala neokrnjeno naravo. In njihovo družbeno in okoljevarstveno osveščenost.

Na žalost sem doma pustila svoj “ta velik” fotoaparat, zato fotografije niso čisto takšne, kot bi si želela. Ampak ok, za obujanje spominov in približno predstavo o naši finski dogodivščini, bodo tudi v redu.