Ne bodi kot drugi

 Prinesi mi rože, ki divje cvetijo,
odpelji me v goro, kjer škrati živijo.
Pokaži mi zvezdo z mojim imenom,
zloži mi pesem z bizarnim refrenom.
Povabi me včasih v kraje neznane,
mi zjutraj pod okno pripelji cigane.
Povej mi o sanjah četudi so grešne,
zaupaj mi želje četudi so smešne.

Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi,
ljubezen ni reka, ki teče po strugi.
Napravi to zopet, ne hodi po poti,
saj sreča ni nekaj, kar pride naproti.
Poljubi me nežno, ko drugi hitijo,
povabi me v mesto, ko drugi že spijo.
Usoda je živa in mrtvi junaki,
naj še hrepenijo postaje in vlaki.

(Feri Lainšček)

https://luckabucka.com/portfolio/2852/

Advertisements

Tajska

Pomlad je že v polnem razmahu, nam vsem kar paše, a ne?

Jaz sem sicer že v začetku marca za dobra dva tedna pobegnila na toplo, natančneje na Tajsko. Nekaj utrinkov iz vseh koncev:

Tajska je res “enostavna za uporabo”. Transport iz enega konca na drug konec je enostaven, cenovno ugoden in relativno udoben. Ljudje so prijazni, hrane je v izobilju (res, na vsakem koraku je neka stojnica in tetka, ki te vabi k nakupu), narava in pokrajina raznolika. Malo me je edino zmotilo to, da se nekako ne moreš izogniti nepotrebnemu smetenju – vsak obrok na ulici (pogosto tudi v lokalu) dobiš v neki plastični embalaži. In vsega tega se seveda nabere. Kje konča, pa tudi vsi vemo. :( Nekateri se tega problema že zavedajo, večina žal ne. Problem je tudi znanje angleščine. Pa ne, da se ne bi dalo zmenit. Vse se da. Osnove večinoma vsi poznajo, potem dodaš še malo pantomime in je. Samo res se mi zdi škoda, da mladi na podeželju, ki bi jim angleščina zelo koristila v življenju, očitno nimajo dobrih pogojev za učenje. Če bi si lahko privoščila daljše “počitnice”, bi sigurno šla vsaj za kakšen teden učiti angleščino v kakšno vasico na severu. (če imaš priložnost ti, ki to bereš, je to namig. ;)) Ljudje so namreč zelooo topli in hvaležni, res se trudijo, da bi lahko komunicirali.

O problemu izkoriščanja slonov za prenašanje vreščečih turistov sploh ne bom razlagala, sigurno ste že vsi slišali kako in kaj.

Torej, Tajska – ja ali ne? Ja.

Res je prijetna za potovanje (Bangkok zna biti malo trši oreh, ampak se ga navadiš), je pa dobro, da se prej malo informiraš in narediš plan, kaj bi rad doživel, kaj si želiš od potovanja … Kar pa v internetni dobi res ni nek kunšt.

No, ob povratku na našo celino so me pričakale tople temperature in cvetoči grmi na vsakem koraku. Tišina in praktično nič prometa. Hiške in polja kot iz škatlice. Dvorišča urejena, smeti pospravljene. Vse super in … malo dolgočasno v primerjavi s tajskim barvitim “džumbusom”. :)

Pa se navadiš. Potem pride še polno novih projektov (katerih sem super vesela) in še nekaj starih dolgov. (ups :)) Med drugim tudi kakšna dodatna objava na blogu, pa up-date določenih vsebin na spletni strani …

Recimo, da to pride na vrsto tekom tedna.

Bodite v cvetju! :)

Lučka

 

 

Mislim, da sem se letos prvič lotila pisanja novoletnih zaobljub. No, mogoče zaobljube niso pravi izraz, gre bolj za cilje.

Super je, ker mi ni bilo treba pisati ciljev povezanih s telovadbo – odkar imam psa, je miganje obvezno vsakodnevno opravilo. Tudi prepozno vstajanje ni več problem. :)

Tako, da sem se lahko pri pisanju ciljev posvetila drugim stvarem. Med drugim sem si zadala cilj, da bom bolj redno pisala blog (khm khm), up-date-ala spletno stran in bila nekoliko bolj ažurna pri objavah na socialnih omrežjih (po novem imam tudi Instagram). Ne izdam konkretnih številk, da me ne bo potem kdo ob koncu leta kregal. Ampak zaenkrat mi gre kar dobro. :)instagram

Eden izmed januarskih ciljev je tudi, da nekoliko optimiziram svoje delovne procese na področju izdelave lučk in razširim svoj asortiment (joj, januar, kam hitiš?? :)) Zato aktivno  optimiziram, raziskujem in improviziram. Precej me mikajo otroške lučke – nekaj v tem stilu, kot je oblaček na IG kolažu. Pa še tisoč idej imam … :) No, v okviru raziskovanja novih možnosti je nastala tudi tale ambien-talna luč, ki sem jo poimenovala Loving.

dsc_0079

Še eno stvar sem si zadala, ki v prvi vrsti ni tako povezana z mojim delom, ampak bolj z življenjem na splošno. Jo bom delila z vami, mogoče pa nagovori še koga. Že dolgo me moti, da moram v trgovini vsakič uporabiti tiste vrečke za nabiranje sadja in zelenjave, ki služijo svoji funkciji max. 30 minut – na poti med polico in domačo skledo/hladilnikom. Za rojstni dan sem dobila vrečke za sadje in zelenjavo iz blaga, ki jih šivajo Ekologi brez meja (in še precej drugih ponudnikov je na spletu). Ideja se mi zdi super, sedaj jih s pridom uporabljam že 2 meseca. Bolj pozorna sem tudi na drugo embalažo, če lahko izbiram, izberem produkt z manj plastike/embalažo, ki se lahko reciklira/prinesem svojo. Kar naenkrat se zaveš, da se z majhnimi koraki lahko naredi veliko dobrega za okolje (in konec koncev tudi našo družbo, prihodnost). Tudi tako, da se o alternativah pogovarjamo. Veliko idej in inspiracije za ti. zero waste način življenja (da ne bo pomote, jaz še zdaleč nisem tam, si pa želim iti v tej smeri) sem našla v FB skupini Dom brez odpadkov. Priporočam. ;)

Tudi pri lučkah se trudim za čimbolj naravi prijazen način dela – uporabljam odvečni siporeks, ki bi sicer končal med gradbenimi odpadki, ostanke lesa, naravi prijazne barve in lake. Če kdo želi, recikliram tudi stare kable in okovja, lučke zapakiram v kartonasto handmade embalažo. Ni veliko, je pa bolje kot nič. :)

Lep preostanek januarja vam želim, pa čimveč izpolnjenih novoletnih zaobljub/ciljev. ;)

Se slišimo kmalu. ;)

Lučka

Finska, Finland, Suomi

Moja ljubezen do Finske se je začela … pf … leta 2011, ko sem na študijski izmenjavi spoznala nekaj res super ljudi, veliko je bilo Fincev. Nekako smo se ujeli. Všeč mi je (bil) njihov pogled na svet, ki se odraža tudi v njihovem odnosu do izobraževanja in oblikovanja – dveh področij, ki sta mi zelo blizu.

Ohranili smo stike, se srečevali nekje na pol poti ali pa še nekoliko južneje (kjer je vedno toplo! :)), no letos pa mi je le uspelo! Odletela sem v Helsinke, že na letalu ugotavljala, da imajo res dober občutek za dizajn (marimekko prtički in kozarčki za borovničev (!) sok), po pristanku pa sem se čudila razno raznim pogruntavščinam, ki jim v dolgih zimskih dnevih lajšajo življenje (etuiji za mesečne karte z odbojniki – da v temi signalizirajo vozniku tramvaja, da so tam) in seveda občudovala neokrnjeno naravo. In njihovo družbeno in okoljevarstveno osveščenost.

Na žalost sem doma pustila svoj “ta velik” fotoaparat, zato fotografije niso čisto takšne, kot bi si želela. Ampak ok, za obujanje spominov in približno predstavo o naši finski dogodivščini, bodo tudi v redu.